Stran 1 od 1

Quinta del Buitre

Objavljeno: 01 Okt 2013, 14:59
Napisal/-a mico
Quinta del Buitre


La Quinta del Buitre se je imenovala ekipa igralcev, ki so v tistem času prišli iz Cantere; prihajali so iz kluba Real Madrid, ki je dominiral v tistih časih v Španiji, bila so to 80' leta. Ime (Quinta del Buitre) se je rodilo po najbolj karizmatičnemu igralcu takrat: Emilio Butragueño. Ostali 4-je člani so bili Miguel Pardeza, Manolo Sanchís, Míchel in Martín Vázquez. Poleg te zasedbe, so jo sestavljali še drugi igralci; to pa so bili: Hugo Sánchez, Jorge Valdano, Bernd Schuster, Paco Buyo, Oscar Ruggeri, Miguel Porlán, Rafael Gordillo, José Antonio Camacho, Juanito, Miguel Porlán Noguera - Chendo, Carlos Santillana, Fernando Hierro in Antonio Maceda...

Reportaža, ki jih je krstila

Julio César Iglesias, je bil prvi novinar, ki je spregovoril o La Quinta del Buitre. To se je zgodilo leta 1983.

"Imel je raven hrbet in pokončno držo, robustne in kratke noge ter dolge in viseče roke. Kot da to ni malo, je imel nenavadno obliko glave, ki je imela točko izginotja – in to je bil njegov trikoten nos. Kot nekateri nasprotniki, ni imel frizure kot norček. Nekdo, verjetno vajenec ga je hotel obriti na nulo. Ta tip se je imenoval Emilio Butragueño." Tako ga je opisal Julio César Iglesias, ko sta se prvič videla z Emiliom Butragueñom. Takšnega je predstavil v reportaži imenovani Amancio y la quinta de el Buitre, ki je bila objavljena v časopisu El Pais, 14. novembra leta 1983. Tako se je začela legenda la Quinta.

Reportaža je bila objavljena po tekmi med AZ in Real Madrid Juvenilom. Na tej tekmi je Butragueño odigral zadnjih 15 minut in v teh minutah je spreobrnil tekmo. Ni igral na svoji poziciji saj ga je trener poslal na sredino (kot vemo je bila njegova primarna pozicija takrat napadalec). Tekma je bila odigrana na travi – to seveda danes ni nič nenavadnega, vendar je to bila šele tretja Butragueñova tekma na travnati površini v življenju. "Dal sem gol," se je spomnil.

V tej isti reportaži se je Julio César Iglesias spomnil še enega dogodka. Samo še ena minuta je ločila do konca tekme, ko je Emilio Butragueño sprejel žogo na sredini igrišča. Iz novinarskega dela sta začela dva neznanca kričati !La Quinta, Buitre! !La Quinta!. Eden izmed teh neznancev je današnji partner časopisa Marce. Takrat je Butragueño igral še za tretjo ekipo.

V tej reportaži ni bil odkrit samo Butragueño. Prav tako je Julio Cesar ujel Michela, v finalu mladinskega turnirja Principe de Monaco; takrat je bil Michel kapetan Castille. Julio je Sanchisa imenoval nekako tako: "Sledi ti, ti vzame žogo, poda soigralcu in ti pobegne." Za Martina Vázqueza je rekel da ima disciplino kot Overath, potrpljenje kot Garate, trdnost kot Gerson in fantazijo kot mediteranski vojvoda Manuel Vázquez Villaverde. Dotaknil se je še Pardeza: Bil je neverjetno hiter, ter pamet kot zvita mačka - primerjal ga je z risom. Tako je poimenoval Julio Cézar Iglesias igralce la Quinte.

Ta repotaža je javno objavila La Quinto. Med branjem je di Stefano poklical Julija Césarja. "In kaj se bo zgodilo, če to ne bo delovalo (funkcioniralo)?" ga je vprašal don Alfredo. "Recite jim da pripravljate igralce, ki bodo igrali nogomet 21. stoletja" mu je odgovoril Julio César. Kmalu po tem je La Saeta štiri izmed njih vpoklicala v prvo ekipo.

Torej reportaža imenovana Amancio y la quinta de El Buitre', je bila objavljena 14. novembra 1983 v El Paisu. Takrat so bili Michel, Sanchis, Martín Vázquez, Butragueño in Pardeza igralci Castille in navduševali s svojo igro, ki ji je dirigiral Amancio Amaro.

El Quinta predstavi De la Quinto

Člani De la Quinta Del Buitre, klepetajo o njihovem nastanku in njihovi generaciji. Letos mineva že 25 let od nastanka

Paco Caridad: 25 let mineva že, od famoznega članka Julia Césarja Iglesiasa o Quinti del Buitre, ki nam je dala veliko zmag in s tem veliko veselja ob večerih, ter prispevala veliko število trofej in naslovov.

Eduardo Inda: To je bila generacija nogometašev, ki nam je pustila sanjati. Vendar ne smemo pozabiti tudi, da nam je dala 3 razočaranja, ko je trikrat izpadla v polfinalu Lige prvakov, ki je niso nikoli osvojili. To je bilo njihovo nedokončano delo.

Michel: Z velikim veseljem bi dvignili pokal Lige prvakov. Vendar smo nekaj storili pred 25mi leti in tudi brez osvojene Lige Prvakov, se nas ljudje še vedno radi spominjajo po tolikem času.

Paco Caridad: Seveda so osvojili Ligo prvakov: Sanchis je to storil (z Real Madridom) in Martin Vázquez tudi (z Marseillom).

Julio César Iglesias: Vendar je potrebno začeti na začetku. Ta aventura De la Quinta del Buitre je prišla v trenutku, ko je vrh svojega nogometa doživel nemški nogomet, z Stielikejem na čelu. Ta skupina igralcev je predstavljala nekaj podobnega kot je danes Španska reprezentanca. Je skupina ki kaže vso svojo velikost in to ne po centimetrih. Ta skupina igralcev (njih pet - quinta) so se med seboj zelo razlikovali. Velika figura (igralec) v tistem trenutku je bila Miguel Pardeza, ki je bil z 15 leti eden izmed glavnih igralcev Španije. V eni izmed tekem med Real Madridom in Barcelono (mlajše kategorije – Juvenil - končni rezultat 8-1) je bil krivec (nad njim storjeni prekrški) za 8 rumenih kartonov in 2 rdeča kartona na strani Barcelone. Potem tukaj je bil tudi Rafael Martin Vázquez, ki je igral na svetovnem prvenstvu za kadete v Argentini. Revija El Grafico je dala nekoga z imenom Martin v idealno enajsterico prvenstva. Vsi so se spraševali kdo je ta Martin? Neko sobotno popoldne sem ugotovil da igra za Juvenil B. Skupaj s prijateljem sva si ogledala tekmo, skupaj z le peščico gledalcev in videli smo igralca s številko 8, ki bi lahko bil Martin Vázquez. Sanchis je bil igralec brez kompleksov. Najbolj me je presenetil z igro v Ciudad Deportivu, ko so igrali proti neki Nemški ekipi, proti napadalcu mislim da Hrubesh – bil je neverjeten. José Miguel González Martin del Campo, Michel, je bil mladinec z velikim talentom (kakovostjo). Sodeloval je v prestižnem turnirju v Monacu in je osvojil nagrado za najboljšega igralca turnirja. Pri reportaži (članku) mi je veliko pomagal Emilio Butragueno, ki se je predstavil na tekmi proti Nizozemskemu AZju na pokalu Bernabeu. Delegat tekme je narobe napisal Butragueno – zapisal je Buitragueno in od takrat naprej ga kličejo Buitre.

Butragueño: Bil sem na probi, brez kakršnih koli navodil. Igral sem na sredini in ne kot napadalec. Šele 3. v življenju sem odigral na travi in takoj sem zadel gol.

Julio César Iglesias: Butragueno ni imel časa da se pripravi na igro, vse se je zgodilo zelo hitro, saj ni imel niti časa da posluša trenerja in njegove napotke. Prihajal je iz šole Calasancio in zaradi tega so ga tudi imenovali igralec z dvorišča šole. Ta skupina igralcev je bila popolnoma različna, nihče ni bil niti enemu približno podoben. Teh pet igralcev sem izbral zaradi hitrosti Emilia in ker sem vedel da bo teh pet igralcev igralo nogomet prihodnosti.

Segurola: Ta članek je bil napisan, še preden je kdo od teh igralcev zaigral v prvi ekipi

Paco Caridad: Moram reči da je Julio Cézar kreator izraza kako se imenujejo, vendar de la Quinto je v resnici naredil Alfredo di Stéfano.

Julio César Iglesias: Med igralci ni bila velika razlika v letih, vendar sem vedel da so nekaj posebnega. Di Stéfano je bil takrat trener Real Madrida. Komaj sem končal z reportažo in sem mu rekel da ima 10 minut ali 3 tekme časa, da pokliče teh pet igralcev v prvo ekipo – in tako je bilo. Po reportaži sem prejel klic od Jesúsa Paredesa (kondicijskega trenerja) ter mi rekel da se šef želi pogovoriti z menoj. Ostal sem z Di Stéfanom in mi je rekel: In kaj če ti tipi ne bodo funkcionirali? Odgovoril sem mu: Recite jim, da pripravljate igralce, ki bodo igrali nogomet 21. stoletja. Di Stefano mi je priznal da bo štiri igralce poklical v prvo ekipo, vendar me je začelo skrbeti zakaj Michel ni bil vpoklican. Nekoč je izjavil vratar Castille, Miguel: "Dojenček, teči zadnji." Michel se je vrnil in mu odvrnil: "Jaz sem tukaj da bom igral."

Segurola: Prvi, ki so debitirali, sta bila Rafa in Sanchis. V Murcii, komaj 3 tedne kasneje po objavi članka.

Michel: Oprosti, vendar jaz sem bil ta, ki je prvi debitiral. V času stavke, sem imel še vedno status amaterskega igralca in sem igral za Castellón. Trener mi je rekel: Pojdi in doseži gol, saj je ta liga lahka. In jaz kot sem poslušen sem dosegel zadetek. Na koncu smo zmagal 1-2.

Segurola: Efekt ki ga je dosegla ta Quinta, je za španski nogomet neprecenljiva. Prepričala je veliko ljudi, da obstaja način kako igrati lep nogomet. Vedno se jim je metalo v obraz da niso ničesar osvojili (zmagali) z reprezentanco, vendar nekaj so trofeje v vitrini in nekaj drugega so spomini. Kaj je dal Puskas Madzarski, ali kaj je dal Cruyff Nizozemski, saj niso zmagali nobenega svetovnega prvenstva, ali Brazilija leta 1982, ki prav tako ni osvojila ničesar. Katera ekipa je bolj znana? Realova Quinta ali PSV, ki se ga nihče ni zapomnil da je v 80ih osvojil Ligo prvakov? Odgovor je da se vas vsi bolj spominjamo.

Pardeza: Če analiziraš vsakega od nas posebej, boste videli da smo vsi imeli en jasen cilj v življenju in to je bil postati profesionalni nogometni igralec. In to da so nas obtožili da imamo nešporten odnos do nogometa je bila navadna laž. Za Manola so pravili da ne mara nogometa, za mene da nisem profesionalen.

Segurola: Mene je presenetila številka kritik, ki jih je prejela Quinta. Žvižge je Sanchis poslušal skoraj skozi celotno kariero, Michel še več (današnje dogajanje v klubu), Rafa je imel par let zelo težkih, Emilio je bil edini, ki…

Butragueno: če mu verjamete.

Martin Vazquez: Meni so najbolj očitali nezrelost, vendar igrati za klub kot je Real Madrid, nimaš niti jasne ideje kaj je za njih zrelost in kako postati zrel pred njihovimi očmi.

Gallardo: Vi ste rezultat, vi ste neverjetno bili uspešni in vsi ste bili igralci cantere. Mislite da se podobna Quinta danes ne more ponoviti?

Inda: Ta Quinta je nastala v veliki krizi, ki se je dogajala takrat v klubu in verjamem da bi lahko nastala podobna ekipa (quinta), vendar le ob večji krizi, ki bi se morala zgoditi v Realu. In mogoče je ta trenutek sedaj. Če nimaš od koder pripeljati igralcev iz tujine (vsaj ne kvalitetnih), se je potrebno ozreti nazaj v cantero.

Sanchis: Veliko različnih okoliščin mora priti skupaj. Takrat je bil trener Alfredo di Stefano, ki je zelo dobro poznal igralce. Vsak konec tedna nas je prišel pogledati kako igramo. Vedel je, da ima ljudi katerim lahko ponudi roko in skupaj z njimi sodeluje.

Pardeza: Bilo je več faktorjev. Med drugim se je Španska reprezentanca vrnila povsem polomljena iz leta 1982 (svetovno prvenstvo v Španiji, ki ga je osvojila Italija) in politična situacija v državi je bila taka kot je bila. To je bil velik udarec in stanje leta 81 v Španiji je bilo za čimprejšnjo pozabo.

Butragueño: In tudi nogomet se je veliko spremenil. Moramo se postaviti v tista leta. Bila sta samo dva tuja igralca v klubu in tako je imela cantera več možnosti da pride v prvo ekipo in zaigra za Real. Če nebi bilo Di Stefana nič od tega ne bi bilo dosegljivo.

Sanchis: Mi (quinta), ko smo prišli v prvo ekipo, so nas starejši (veterani) branili pred vsemi. V ekipi ni bilo nobenih trenj. Vse kritike so padale na Juanita, Santillano, Gallega… Kasneje, pri 28, se je stvar obrnila in je bilo na nam da prevzamemo to odgovornost in branimo mlajše igralce, ki so prihajali.

Michel: Zanimivo je, da je iz znane reportaže, na sliki 26 ljudi, med njimi tudi trenerji prve ekipe, kondicijski trenerji, Martin González, Chendo, Juanito, Amancio, Grosso, De la Quinta, vendar se samo o nam se govori po 25ih letih.

Segurola: Ali ste bili kaj ljubosumni na Huga, Maceda, Gordilla?

Butragueño: Imeli smo veliko sreče, da smo imeli take soigralce, ki so bili istočasno tudi naši profesorji. Pokazali so nam oz. so nam dali lekcijo kako naj se obnašamo v vsakdanjih situacijah.

Stvari, ki jih je počel Zidane, sem videl že pri Martínu Vázquezu

…člani La Quinte nadaljujejo pogovor

Sanchis: Ko smo formirali La Quinto, smo bili še otroci. Zgledovali smo se po starejših nogometaših, ki so nam bili za vzor. Po treh mesecih v Madridu, sem prvič spregovoril, ko mi je v garderobi Juanito dejal: Govori otrok.

Pardeza: Včasih, ko je prišel nekdo nov, je bil ponižen. Danes temu več ni tako. Mladi, ki pridejo v novi klub ali prvo ekipo, mislijo da se jim ni potrebno več dokazovati in da se nimajo več kaj učiti in da se svet vrti okoli njih. Prihajajo super-zaščiteni s strani svojih predstavnikov.

Martín Vázquez: Mladi prihajajo že s fiksnimi idejami v ekipo, misleč le na denar. Npr.: mi smo, za razliko od njih igrali nogomet, ker nas je zanimal in ker nas je to zabavalo in smo v njem uživali.

Pardeza: Jaz sem bil posojen v Zaragozo, ne da bi bil za to karkoli plačan (igral sem zastonj). Plačilo je dobil le Real Madrid. In odšel sem, zato ker sem rad igral nogomet in ne zaradi denarja. Dandanes je to nemogoče, da bi igralec odšel nekam zastonj igrati.

Segurola: Vi predstavljate Madrid, klub, ki je dal že veliko nogometašev. Problem je, ker ti nogometaši ne igrajo v svojem klubu – se pravi v Real Madridu. Barcelona igra s petimi ali šestimi igralci, ki so bili vzgojeni v La Masiji. Madrid ima drugačno navado, lep primer so Mata, Negredo, ki igrajo v drugih klubih.

Sanchis: Kolikokrat se je klub ozrl nazaj v Cantero, ko je potreboval igralce za prvo ekipo. Skoraj vedno so iskali igralce iz tujine.

Michel: V zadnjih dveh letih je iz Madrida spakiralo skoraj 22 nogometašev, ki danes igrajo v Primeri division.

Martín Vázquez: Ključ vsega tega je trener prve ekipe, ki je zadolžen tudi za nadzor mladih igralcev v klubu in da jih potem tudi pokliče v prvo ekipo in z njimi sodeluje. V tistih časih je bil to Di Stefano in v Barceloni je to danes Guardiola, ki daje velik pomen na Cantero.

Julio César Iglesias: Tu imamo nek zelo moteč efekt, ki se dogaja. Trener lahko pride iz bilo katere države, tudi če je iz Italije, vendar bo pa ta trener v klub pripeljal le tiste, ki jih on pozna. Želim citirati Di Stefana in Guardiolo, kot modela za trenerja, saj poznata kako klub deluje znotraj.

Michel: Imam tudi en podatek. V zadnjih 25ih letih sta bila le 2 trenerja v Madridu, ki sta prispevala veliko igralcev iz Cantere: to sta bila dva bivša nogometaša kluba in sta zato tudi poznala kako klub deluje znotraj. Prvi je bil Del Bosque, drugi pa Valdano.

Sanchis: Če se vrnemo nazaj na našo Quinto, za mene osebno je bil Pardeza najboljši igralec iz Cantere, ki se je kdaj koli prebil v prvo ekipo. Bil je daleč pred vsemi.

Butragueno: Ko sem se jaz dokazoval sta bili še dve imeni v Canteri, ki sta izstopali: to sta bila Michel in Pitu, ki je imel 15 let.

Julio César Iglesias: Pardeza, je bil najbolj podoben Messiju, ki sem jih jaz videl, saj je pustil 5 nogometašev na travi sedeti.

Michel: Moram te popraviti: Videl sem stvari, ki jih je počel Zidane na Bernabeu in sem se spomnil da sem to že nekje videl; To je počel že Rafa Martin Vázquez.

Julio César Iglesias: Tehnično, je bil eden najboljših nogometašev, ki smo jih kdaj videli.

Segurola: Spomnim se tekme proti Atléticu, ko je zabil dva gola. Bil je neverjeten.

Julio César Iglesias: Najboljši je bil na Santiago Bernabeu Cupu proti Evertonu. Tam je pokazal vse svoje znanje.

Martin Vázquez: Razlika med tem sezonam je v golih, ker ko je prišel Jankovic smo igrali zelo, zelo dobro.

Michel: Vendar v nogometu danes štejejo le zmage oz. rezultati. Madrid je prvak že zadnji dve leti, vendar je težko zadržati to filozofijo kluba, če menjaš vsakih štiri leta predsednika, športnega direktorja, trenerja. V začetku sezone nas je imel Valdano in trener, ki smo ga kasneje dobili je bil Arsenio.

Segurola: Kakšen bi moral biti slog, ki bi definiral Real Madrid?

Michel: Celo življenje: Veliki igralci in igralci Cantere. V zadnjih 107 letih je bilo vedno tako, poleg tega pa še igrati napadalen nogomet in dominirati v igri.

Segurola: Tu imamo tudi zmago Španije na Evropskem prvenstvu. Igrali smo z novo generacijo… Kaj misliš o tem kar so storili?

Michel: Popolnoma se lahko poistovetim z njimi. Če želiš igrati kot Nemci, je to nemogoče. Zato Španci igrajo tako kot Španija od njih zahteva. Ni nekih velikih razlik, če podaš ali Xaviju, Cescu ali pa Iniesti. Na koncu veš da bodo dali gol in to se od Španskih nogometašev tudi zahteva. Če ne osvojimo naslov svetovnega prvaka v Južni Afriki, bo marsikdo rekel da nam ponovno ni uspelo.

Segurola: Nekaj dni nazaj sem gledal finale Lige prvakov med Real Madridom in Juventusom, in videl Manola. Ne vem koliko let si imel?

Sanchis: Pravkar bi jih napolnil 33.

Michel: Trikotnik, ki so ga tvorili Fernando Hierro, Manolo Sanchis kot centralna branilca in Fernando Redondo v sredini so bili za mene najbolj zasluženi za naslov Lige Prvakov leta 1998.

Sanchis: Polfinale Redonda proti Dortmundu in finale so bile igre, ki si jih moramo zapomniti.

Segurola: Če ponovimo igralce Juventusa: Peruzzi kot golman, potem Di Livio, Iuliano, Montero, Pessotto, Torricelli, Deschamps, Davids, Zidane, Del Piero in Inzaghi. Madrid ni bil favorit na tisti tekmi, igrali pa ste: Nemec Illgner (golman), Panucci, Roberto Carlos, Hierro, Sanchis, Redondo, Seedorf, Mijatovic, Raul, Morientes… Kako je bilo mogoče da ste zmagali?

Michel: Zelo preprosto, ker Španci nikoli ne verjamemo vase dokler to ne storimo in je ne dokončamo. Kdo je verjel reprezentanci Španije pod vodstvom Aragonesa, da bo osvojila naslov evropskega prvaka?

Sanchis: Illgner je bil najboljši vratar kar sem jih kdaj videl igrati.

Paco Garcia Caridad: Do sedaj smo govorili o Quinti. Sedaj pa imam še eno vprašanje. Mislite da bi bil Michel dober trener Reala v resnici?

Sanchis: Kot smo vsi mi prepričani, da je bil Rafa najbolj tehnično podkovan igralec od nas, smo tudi vsi prepričani v to da ima Michel od vseh nas največ nogometnega znanja.

Butragueno: Pomembno je tudi, da je po poklicu trener in za to potrebuješ nek zagon v življenju da ti uspe.

Sanchis: Jaz trenutno igram za veterane v Real Madridu in sem tudi Socio. Kot član teh funkcij, nam je v ponos da je oseba kot je Michel vodi Cantero v Real Madridu. (članek je nastal še preden je Michel zapustil Real).

Paco Garcia Caridad: Kot socio lahko postaneš predsednik? Ali ne?

Butragueno: Seveda lahko postane predsednik, saj izpolnjuje vse potrebne zakonske pogoje za to.

Segurola: Sedaj bodo vsi prebrali vaše izjave v medijih.

Paco Garcia Caridad: In vse štiri veže enaka strast – do vina.

Butragueno: Krivec za to je Manolo. Jaz sem v teh vodah neznanec, ti, ki sedijo poleg mene pijejo. Upam da razumete.

Sanchis: Mi trije pijemo vino predvsem ob večerjah in podobnih dogodkih, kot je to današnje – spili smo samo enega. Nekaj pa vam moramo še povedati: preden je začel igrati nogomet v Madridu je kadil (Butragueno).

Butragueno: Tega pa sedaj nisem pričakoval (smeh). Ko sem imel 15 let sem kadil, vendar sem od svojega 18ga leta prenehal in se posvetil nogometu.

Neponovljiva generacija

La Quinta del Buitre je spremenila filozofijo nogometa

Že 25 let je minilo od debija la Quinte vendar tudi če bi minilo 100 let, bi se še vedno vsi spomnili kaj je bila Quinta del Buitre. Res je, niso osvojili Lige prvakov, vendar so osvojili mnoga srca navijačev s svojim talentom in borbenostjo, ki so jo pokazali na igrišču. Pustili so pečat in to so si vsi navijači Real Madrida (kot ostali) tudi zapomnili.

Svet nogometa se je te dni poklonil tem 5 nogometašem, ki so za vedno zapisani v zgodovino nogometa. Vsi novinarji iz Marce, se strinjamo, da je to neponovljiva generacija. La Quinta je pustila zelo globok pečat v Španskem nogometu. Na Bernabeu so lahko uživali v fenomenalnih predstavah mladih Canteranotov. Poleg Quinte so bili tu seveda še: Buyo, Gordillo, Chendo, Maceda, Hugo Sanchez, Santillana, Juanito, Schuster, Jankovic in ostali…

La Quinta del Buitre je predstavljala neko osvežitev, nov veter v svetu nogometa, neko novo filozofijo, novo razumevanje nogometa. Aktualni selektor Španske reprezentance Del Bosque se spomni zadnjih trenutkov, ko je bil še aktiven nogometaš: "Prihod Manola in Rafe v ekipo mi je dalo vedeti, da se konec moje kariere bliža. To so bili mladi nogometaši, iz Cantere – to je nekaj kar potrebuje vsaka ekipa. V tem trenutku, še posebej pa ko je Butragueno prikazal neverjetno igro, sem vedel da so moji igralni dnevi za Real Madrid končani."

Vicente je imel to čast, da je z njimi sodeloval še enkrat, tokrat je bil del Bosque v vlogi trenerja: (1993/94): "Ni normalno da naenkrat odide taka generacija kot so bili oni. To je bil velik šok za Real Madrid, saj je Quinta del Buitre predstavljala Real Madrid v njegovi pravi luči, predstavljala je njegovo pravo identiteto (cantera) in s tem so še enkrat več dokazali o kakšnim igralcem je bilo govora. Upokojitev Quinte del Buitre je bila glavna novica tedaj v Španiji - kako tudi da ne?"



Quinta del Buitre

Era la gente joven, de la cantera, la que un equipo siempre necesita!